sobota, 17. november 2012

O vinu, rogljičkih in nezmožnosti izbire



Mojo dosedanjo zgodbo v glavnem že poznate, zato o tem le na kratko. Delam doktorat iz strojništva, potujem po svetu, berem knjige, občasno se trudim razmišljati. In po novem pisem blog. Blog o neumnostih, ki se mi podijo po glavi, blog o  potovanjih skozi malo drugačne oči, morda celo blog o življenju, takem kot je izven medijev, lepem zivljenju, kjer obstajajo mir, ljubezen pa tudi žalost in osamljenost.

Zakaj pisem blog? Če bi iskal razlog bi ga verjetno lahko našel v tem, da vsakodnevno precej uporabljam levo, analitično možgansko hemisfero in je desna, kreativna občasno ljubosumna. Druga stvar je verjetno ta, da sem trenutno in verjetno se kar nekaj časa bom precej stran od moje drage podalpske ravnine, mojega predragega jezika in vseh, ki so do sedaj igrali bolj ali manj pomembne vloge v mojem dosedanjem življenju. In tretjič, ker to rad počnem in utegne kdo z veseljem prebrati kar napišem. Upam. Če ne, bom pač pisal zase, kar je tudi nekaj vredno:). Nazaj k rogljičkom.


Kako, da sem pristal v deželi vina, rogljičkov in sira? Nekje je pač potrebno živeti. Ni povsem tako. Lahko živimo kjer hočemo, počnemo stvari, ki jih hočemo, življenje je naša izbira in naša odgovornost. In jasno, vedno stremimo po za nas najboljši možnosti. Seveda se pri vsakem ta možnost razlikuje, vsak ima svojo osebno legendo po Paulu Coelhu ali samoaktualizacijo po psihologih. Samo poiskati jo je treba. Moja je bila k sreči precej vztrajna in se ni preveč skrivala, ko sem jo iskal. Ni bila to vedno najlažja pot niti ni bila najbolj samoumevna ali najbolj očitna, pa vendar sem vedno v sebi precej hitro vedel, če sem plaval proti toku, načrtno ali nevede.

Trenutno torej živim v Franciji, v 50 let starem študentskem domu polnem romunov, libanoncev in Senegalcev (kar nekaj je tudi francozov)  in opazujem. Opazujem in se čudim. Saj sem bil že na velikih koncih sveta, kjer ljudje živijo precej drugače (o tem mogoče kdaj drugič) pa je vseeno nekaj drugega priti in oditi ali pa enostavno živeti in vedeti, da je to bolj ali manj tvoj novi dom. Skratka, opazujem in se čudim. Čudim se, kako ljudje delajo po cele dneve in so zadovoljni. Čudim se, kako ob vsem tem delu, zjutraj odidejo v pekarno in si kupijo svežo štručko in košček najljubšega sira, kako ob enajstih ali poldne na malici v njihovi najljubši restavraciji z užitkom naročijo in spijejo kozarček, včasih tudi steklenico najljubšega vina. Skratka, kar počnejo, počnejo z užitkom. Lahko kaj podobnega rečemo tudi za našo podalpsko ravninico? Kot je napisal meni drag in pameten gospod na vprašanje, kaj je novega: “Tukaj živimo po starem: ljudje se prepirajo, kdo je boljši: levi ali desni; gledajo drug drugemu pod prste, če ima kateri bolj mastne od drugega; merijo v centimetrih, koliko sosedovo drevo meče sence na njegovo z žulji kupljeno parcelo; se ograjujejo z visokimi ograjami, da spominjajo na obrambne zidove, in to le, da bi se počutili varno in sami. V tej podalpski ravnini se razvijajo vse bolj ravni možgani, ki omogočajo le da levi pol zija proti desnemu - oba pa drug drugega prezirata, se sovražita.”

Pa vendar ni tako hudo, na koncu je življenje vseeno lepo, kar je dobro jasno tudi prej omenjenemu gospodu, le postaviti se je treba malo stran in pogledati z razdalje. In če se lahko prejšnjemu odstavku celo nasmejimo, potem smo lahko precej srečni. Ker biti del miselnosti, del sistema, je naša prostovoljna izbira. Vsekakor je lepše, ce je nase okolje polno veselja in optimizma, pa vendar imamo vedno izbiro, del česa želimo biti, ki na koncu ni niti izbira. Če se poslušamo in slišimo, vemo kaj je naša najboljša izbira in to ni niti več izbira, to je naša edina možnost, nas Es muss sein. In najboljsa možnost, samoaktualizacija bo vedno tam, ne glede na to ali jo bomo zagrabili ali ne. To ne velja niti približno samo pri poklicni poti, verjetno se bolj pride do izraza pri odločanju ali neodločanju za družino, pri vseh zadevah, ki jih že od nekdaj hočemo narediti ipd.  Es muss sein bo vedno tam. 


Kakorkoli, zdaj sem tukaj, sam, v tuji državi s čudnim jezikom, ki ga ne razumem dobro. In uživam. Vsak dan. Kako ne bi, hribi so lepi, hrana in vino sta dobra, gospodične urejene. Ter po novem pisem blog. Morda zase, to bo pokazal čas. Če bo zaradi tega kdo navdahnjen za par trenutkov, bom srečen, če ne bojo neumnosti v moji glavi zanimale nikogar, bom srečen ravno tako, saj bom vsaj vedel, da sem v določenem trenutku naredil, kar sem si želel.

Vse dobro vsem

3 komentarji:

  1. Drogi Uroszu, co prawda nie znam słoweńskiego, ale bazując na metodzie intercompréhension, udało mi się trochę zrozumieć :)

    Trafny tytuł bloga, ciekawe przemyślenia i przyjemność z czytania (i rozszyfrowywania słoweńskiego). Czekam na kolejne wpisy.

    Pozdrowienia
    Rafał

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Thank you Rafal, your "intercompréhension" works well:)

      Izbriši