Pot je cilj

Kar pomeni, da smo ves čas na cilju. Ali ves čas na poti do cilja. Odvisno, s katere strani pogledaš. Sama ideja doseganja ciljev, ne zaradi ciljev samih, marveč zaradi izkušenj, ki jih na poti dobimo, ljudi, ki jih na poti spoznamo in nam do cilja pomagajo, truda, ki ga moramo v to vložiti, se mi zdi zelo privlačna. Če karikiram z avtomobilom. Avtomobil, ki si ga kupimo po več mesecih želja in odrekanja cenimo bistveno bolj, kot tistega, za katerega se nam ni treba potruditi (pa mi je precej vseeno za vozni park). 

Logično je, da ravno od ciljev, ki si jih zastavimo visoko, dobimo največ, saj se moramo za njih potruditi najbolj oz. doživeti največ. Na tem mestu ne mislim zgoraj omenjenih odrekanj pri nakupu avtomobila, pač pa predvsem izkušnje, ki jih prej nismo imeli. Zanimivo je tudi, da se ljudje največ naučimo ravno iz negativnih izkušenj, predvsem, če smo sposobni te vzorce opaziti in jih preučiti. Tako nam včasih celo uspe, da gremo na led samo enkrat. Naslednjič, v podobni situaciji smo (v najboljšem primeru) sposobni prepoznati svoje občutke, vemo, zakaj do njih prihaja in tudi vemo, da bodo ali minili ali se zavedamo kam peljejo. Na nek način jih razelektrimo, zmanjšamo jim intenziteto in s tem vpliv na naš notranji mir, k kateremu naj bi stremeli. Teoretično. Praktično se lahko znajdemo tudi v začaranem krogu napak in poskusov, ki lahko traja in traja in traja.

Vseeno nimamo druge možnosti, kot da poskušamo dalje in se učimo na napakah. Vse to nas nekako žene naprej. Doseči želene cilje, narediti čim manj napak in se v križiščih odločiti za pravo pot, ki pelje naprej in ne na dodaten krog po obvoznici, kjer poznamo vse filme na poti že na pamet. Dobro je včasih tudi prepoznati križišče in tam napraviti odločitev, če vidimo samo eno pot, potem smo že na začarani obvoznici. Opisano pot po začaranih krogih in križiščih se da razumeti tudi kot igro, verjetno je tako lažje, po navadi nismo preveč razočarani, če pri igranju kart potegnemo napačno potezo in pri tem vemo, da imamo možnosti, da to popravimo v naslednji potezi. In vedno dobimo nove in nove možnosti, sicer bi se ta svet nehal vrteti. 

Pot k cilju je torej že cilj, ne glede koliko ovinkov in krogov po obvoznici je potrebno narediti. In več, ko si zastavimo, več lahko dobimo, ne glede na to ali na koncu res pridemo do tja kamor smo si zastavili ali kam povsem drugam. Randy Pausch (umrl 2008) v svojem Time Management (toplo priporočam poslušanje) pravi, da če imamo prioritete in cilje, jih lahko spreminjamo in prilagajamo potrebam, če jih nimamo, ne moremo spremeniti nič. In tip ve o čem govori, zdravniki so mu namreč diagnosticirali rakavo tkivo in mu napovedali 3-6 mesecev dobrega zdravja. Kako srečni smo lahko, da imamo zdravje in vse možnosti na dosegu roke. Občutek minljivosti je zelo povezan z občutkom hvaležnosti za vse kar imamo in kar bomo še lahko imeli. Velikokrat se tega povsem premalo zavedamo.

Randy Pausch: Time Management

Vse zgoraj omenjene teze se morda še veliko bolj kot k materialnim, kariernim, lokacijskim ciljem ipd. nanašajo na cilje, kaj hočemo postati, kakšni hočemo biti. Ne poznam nikogar, ki si ne bi želel postati dober, pošten in srečen, na nek način izpopolnjen. Kakor se sliši skrajno preprosto, vemo, da niti približno ni tako. Veliko težje je zaviti v križišču stran z obvoznice, na pot, ki jo ne poznamo, ki nam prinaša strah, negotovost, nove napake pa tudi upanje. Upanje, da je to pot, ki nas bo naredila boljše, močnejše, na koncu morda celo srečne, bodisi že na tej poti ali pa nekaj križišč kasneje. In to je vse kar potrebujemo. Upanje, srečo in veselje, da lahko hodimo po novih poteh, odkrivamo nove dele sebe in postajamo boljši. Prav to vam vsem želim v novem letu. Poguma pri odločitvah, za katere čutite nekje v sebi, da so prave, neomejene količine upanja, volje do iskanja novih križišč in seveda obilico ljubezni do sveta in soljudi. Konec koncev ni lepšega kot nekoga iskreno ljubiti in biti iskreno ljubljen. 

Vse dobro, dragi moji

Tokrat vas prisrčno pozdravljam iz praznične Ljubljane

Uroš

O romantiki in optimizmu

Zadnja stvar, o kateri sem imel namen pisati na blogu je politika. Pa vendar v luči vseslovenskih protestov ne morem mimo tega. Predvsem zato, ker me ob vsem tem dogajanju navdaja strašen optimizem (običajno se mi o politiki ne zdi vredno izgubljati besed). 

Kaj je torej tako optimističnega v vsem skupaj? Vsekakor je zelo optimistično to, da so se ljudje prebudili. Narod, ki je bil vso svojo zgodovino s kratkimi izjemami pod nadvlado velikih, močnejših, in je svojo pravo voljo in enotnost pokazal je malokrat, je enoten. Dovolj je. In ta narod ne pusti, da bi mu to voljo, ta zagon, to enotnost ukradli. Večkrat se je zgodilo, da so bile ideje zlorabljene. Tako na velikih študentskih protestih, kjer je skupina posameznikov s podpihovanjem mladoletnih, aloholiziranih in nasiljem vzela protestom vso verodostojnost. Tokrat ne. Ko je skupina nasilnežev med protesti v Kranju začela z razgrajanjem, so jih ostali ustavili. Vse za idejo, da se njihov glas sliši. Da so na protestih zato, da povedo. Da povedo, da imajo dovolj pajdaškega kapitalizma, kjer bogatijo elite s svojimi prijatelji, upokojenki, ki težko privarčuje za hrano in zdravnika pa se v isti sapi vzame še dodatnih 30€ zaradi varčevanja v recesiji.

 

In navdaja me optimizem, ker tokrat ljudje ne pustijo politikom igranja svojih igric, deljenja ljudi na leve in desne, politiki na protestih so izžvižgani. Lepo je videti, ko nekdo odstopi s svojega položaja (npr. predsednika stranke), ker je sit tega, da jih mora poslušati, ker je izključil iz stranke nekoga z dokazano zlorabo položaja. Lepo je slišati policiste, ki pravijo, da razumejo in podpirajo ljudi, po drugi strani pa se zavedajo, da je njihova služba skrbeti za varnost, četudi morajo ščitite skorumpirane in pokvarjene. In ko poslušam ljudi ter opažam, da imajo tisti s skrajnimi levičarskimi prepričanji dovolj levičarskih politikov in tisti skrajno desni dovolj desnih, se mi zdi, da je čas za spremembe res blizu. Morda se politika celo vrne k svoji osnovni ideji in namenu. Ugotoviti, kaj je dobro za Slovenijo, se dogovorijti in to izpeljejati. Ni tako presneto težko. Samo zanka okoli grla se mora očitno precej zategniti, da se to ugotovi.

Sanja se mi ne, kako se bo vse skupaj razvilo, pa vendar sem po dolgem obdobju malodušja in cinizma spet optimističen. Ljudje ne rabimo veliko. Svoboda, enakost, bratstvo je bilo geslo že francoske revolucije, ki je spremenila Evropo. Če dodamo še pogoje, kjer lahko za pošteno delo tudi pošteno živiš in ti je omogočeno, da v življenju narediš iz sebe, kar si želiš, je to vse. Nič več. In morda se bo končno od politika spet pričakovalo, da dela v dobro ljudi, da dela pošteno, kot ga pošteno plačujemo in pa seveda, da je načelen in pošten. Mislim, da ne pričakujemo preveč. Morda se vrne celo politična romantika izpred dobrih 20 let, ko so vsi imeli isti cilj in je ta cilj bil dobro Slovenije in Slovencev. Morda bomo celo lahko šli na volitve s čisto vestjo in se odločili na podlagi programa strank namesto izbirati manjše zlo. Morda. 

Vsekakor upam, da ljudje ne bodo pustili, da se jim vzame ideje, zaradi katerih so na ulici, da bodo protesti brez nasilja, da bo nekoč vzdušje spet romantično in optimistično. Morda celo naš del Balkana postane dežela, kjer se bo ljudem godilo dobro in bomo lahko ponosni na našo malo podalpsko državico. 

Vse dobro

Kaj Indija je in kaj ni?

Glede na to, da klasičnih potopisov o Indiji na spletu kar mrgoli, še enega verjetno nima smisla pisati. Bolj zanimivo se mi zdi napisati komentar o pričakovanjih, ki ga ljudje imajo, ko govorijo o Indiji ali pa se tja odpravljajo.

Indijo sem obiskal letos poleti, tam sem preživel dobrih sedem tednov.  Moja pot se je začela v New Delhiju, se prek Amritsarja in Dharmsale nadaljevala v Kasmirju okoli Shrinagarja, od tam sem se napotil v Ladakh, kjer sem preživel dobra dva tedna, nato pa se prek Manalija vrnil v Delhi, od kjer sem za 11 dni letel na Andamanske otoke. Zadnji del poti sem začel v Kalkuti, od koder sem šel na sever proti Darjeelingu, se par dni zadržal v Sikkimu ter se nato z letalom vrnil do Delhija, opravil enodnevni trip do Agre ter se po sedmih tednih vrnil v ljubo mojo podalpsko. Kaj torej Indija je in kaj ni?

Indija je lepa. Res je, Indija je prelepa, vendar ne vsa. Lepa je narava, Kashmir in predvsem Ladakh sta prelepa, Andamanski otoki se brez težav primerjajo s karibskimi otoki (o karibih kdaj drugič), le da so precej manj obljudeni, pogled na Himalajo iz Darjeelinga in Sikkima je preprosto izjemen. Lepa je arhitektura. Tudi to drži, Taj Mahal je nekaj najlepšega kar je človek zgradil, zlati tempelj v Amritsarju naredi super vtis, tudi mošeje in palače v Delhiju in Kalkuti so lepe, pa vendar, za milijardno državo se skoraj spodobi, da ima tudi nekaj arhitekture. Potrebno je vedeti, da je pomemben faktor, ki naredi vse te spomenike se lepše tudi okolica v kateri so postavljeni, ki je njihovo popolno nasprotje.

Taj Mahal

Mislim, da ne zgrešim veliko, če rečem, da sodijo indijska mesta med najbolj umazana na svetu. Ni ravno praksa, da bi se smeti metalo v temu namenjene posode imenovane koši za smeti, ker košev preprosto ni. Tudi ni prav nič nenavadnega uriniranje na ulici, na določenih ulicah je možno opaziti celo pisoarje, pritrjene na zid. Cev s spodnjega dela pisoarja se jasno konca 15 cm nad tlemi, tako da si lahko vsak sam predstavlja kam izločki odtekajo. Skratka, na vprašanje ali je Indija lepa ali ne lahko odgovorim, da je precej odvisno kam gledaš.

Potovanje v 3. razredu

Indija je poduhovljena. Indija velja za eno najbolj poduhovljenih držav na svetu, če ne za kar najbolj. Verjetno je smiselno doreči, kaj si pod poduhovljenost sploh predstavljamo. Če govorimo o verah in vernikih je pluralnost vsekakor izjemna. Poleg hindujcev, so v Indiji močno prisotni tudi budisti, sikhi in muslimani pa tudi močne manjšine judov in kristjanov. O sami poduhovljenosti naroda to še ne pove kaj dosti. Vsekakor ima Indija bogato duhovno zgodovino z nekaterimi izjemnimi duhovnimi voditelji, ki so s svojim delom in zgledom naredili ogromno dobrega, verjetno je najbolj smiselno omeniti ravno Mahmato Gandhija, ki je s svojim nenasilnim uporom proti nadvladi Velike Britanije in s svojim skromnim življenjem upravičeno pridobil naziv oče naroda.

Po drugi strani današnja Indija ni nič kaj Gandijevska. Korupcija je prisotna na vsakem koraku, hitra gospodarska rast je prinesla s seboj tudi izjemno gonjo za materialnimi dobrinami. Prijatelj, ki sem ga spoznal v Darjeelingu (po študiju v Angliji se je vrnil v rodni Darjeeling in odprl restavracijo in prenočišča) mi je stanje v Indiji poskusil razložiti na sledeč način. »Gandhi je za Indijce prišel prekmalu. Enostavno še nismo bili pripravljeni sami skrbeti zase. Ljudje blizu oblasti so zavohali moč in denar in tega sistema se sedaj drži cela država.« In dejansko dobiš včasih občutek, da se obnašajo kot otroci, ki so dobili v roke nove hi-tech igrače in ne vedo povsem kako se uporabljajo in čemu so namenjene. Skratka, ne ravno sinonim za poduhovljeno življenje. Verjetno se da uganiti, da so poroke izključno stvar dogovora med družinami, poroke iz ljubezni so le zgodbe za bollywoodske uspešnice. Moram poudariti, da vse zgoraj opisano velja predvsem za večinski hindujsko-muslimanski del Indije.

Obstaja tudi drugi, budistični del. Budisti živijo predvsem v Ladakhu, ki je geografsko in kulturno del tibetanske planote. Ljudje živijo v skromnih hiškah v vaških skupnostih, z omejeno količino elektrike, vodo iz potokov in s precej drugačnimi vrednotami. Hrano si pridelujejo sami, večinoma se prehranjujejo vegeterijansko. Med trekingom po oddaljenih vasicah sem eno noč prespal v hiši starejšega razgledanega gospoda, ki je v življenju precej potoval po svetu. Razložil mi je o budističnem načinu življenja (načinu življenja, ne veri) in takoj mi je bilo jasno, da ljudje tam to dejansko živijo. Omenil mi je tudi, da je po njegovem mnenju Ladakh najbogatejša država na svetu. Vsak, ki si zaželi, si lahko s pomočjo sosedov hitro postavi veliko hišo, zaloge hrane v shrambi ima on, kot srednje premožen vaščan za nekje 5 let! (številke v vasi so med 3 in 8 let). Če zeli odpreti trgovino, prenočišča ali karkoli drugega, to lahko naredi v enem dnevu (birokracije tam ne poznajo). Skratka, verjetno ne zgrešim veliko, če Ladakh označim za neke vrste raj na zemlji. Tukaj bi tudi zaključil del o poduhovljenosti, zaključek je podoben, kot pri delu o lepoti Indije. Indija je in ni poduhovljena, odvisno kam gledaš.

Mladi menihi v samostanu Tikse

Molilna kolesa v Dharamsali - residenci Dalajlame

Ali ljudje v Indiji umirajo na ulici ter krave in otroci jedo iz iste sklede? Moram priznati, da navkljub pripovedovanju veliko tega nisem videl. Kar se tiče umiranja na ulici, se to da videti. Predvsem, če namenoma ali nenamenoma zatavaš v revne predele velemest. Vendar moram istočasno povedati tudi, da je tega bistveno manj, kot je bilo, po pripovedovanju drugih, deset ali dvajset let nazaj. Očitno je gospodarska rast le prinesla nekaj tudi tistim najbolj revnim. Na temu mestu lahko omenim tudi še vedno izjemno močno zakoreninjeno kastno delitev, ki poskrbi, da se ti reveži zavlečejo pod most in čakajo na smrt in s tem novo boljše življenje, za katerega upajo, da so si ga zaslužili s sedanjim. Lahko si le predstavljamo, kakšna stopnja kriminala bi bila, če bi ti ljudje imeli t.i. zahodno mentaliteto.

Namesto zaključne misli lahko rečem, da je z Indijo podobno kot z dobrim filmom. Dober film pusti sporočilo in naredi vtis, tudi če je naporen za gledat in če občutki niso samo pozitivni za razliko od romantične komedija v nedeljo zvečer, ki je lepa in sproščujoča, vendar že v ponedeljek pozabimo o čem je šlo. In Indija je dober film ter vsekakor vredna obiska, pri tem treba poudariti, da je spet odvisno od tega, kaj kdo od dopusta ali potovanja želi. Je naporna, je lepa in je izjemna v svojih ekstremih.

Lep dan vsem

Palaca v Lehu

Leh, Ladakh

Mladi sikhi, Golden temple, Amritsar

Odprava na Stok Kangri - 6150m

Stok Kangri - 6150m

Pangong lake 4400m - pogled z bliznjega hriba

Andamanski otoki - part1

Andamanski otoki - part2

O vinu, rogljičkih in nezmožnosti izbire

Mojo dosedanjo zgodbo v glavnem že poznate, zato o tem le na kratko. Delam doktorat iz strojništva, potujem po svetu, berem knjige, občasno se trudim razmišljati. In po novem pisem blog. Blog o neumnostih, ki se mi podijo po glavi, blog o  potovanjih skozi malo drugačne oči, morda celo blog o življenju, takem kot je izven medijev, lepem zivljenju, kjer obstajajo mir, ljubezen pa tudi žalost in osamljenost.

Zakaj pisem blog? Če bi iskal razlog bi ga verjetno lahko našel v tem, da vsakodnevno precej uporabljam levo, analitično možgansko hemisfero in je desna, kreativna občasno ljubosumna. Druga stvar je verjetno ta, da sem trenutno in verjetno se kar nekaj časa bom precej stran od moje drage podalpske ravnine, mojega predragega jezika in vseh, ki so do sedaj igrali bolj ali manj pomembne vloge v mojem dosedanjem življenju. In tretjič, ker to rad počnem in utegne kdo z veseljem prebrati kar napišem. Upam. Če ne, bom pač pisal zase, kar je tudi nekaj vredno:). Nazaj k rogljičkom.

Kako, da sem pristal v deželi vina, rogljičkov in sira? Nekje je pač potrebno živeti. Ni povsem tako. Lahko živimo kjer hočemo, počnemo stvari, ki jih hočemo, življenje je naša izbira in naša odgovornost. In jasno, vedno stremimo po za nas najboljši možnosti. Seveda se pri vsakem ta možnost razlikuje, vsak ima svojo osebno legendo po Paulu Coelhu ali samoaktualizacijo po psihologih. Samo poiskati jo je treba. Moja je bila k sreči precej vztrajna in se ni preveč skrivala, ko sem jo iskal. Ni bila to vedno najlažja pot niti ni bila najbolj samoumevna ali najbolj očitna, pa vendar sem vedno v sebi precej hitro vedel, če sem plaval proti toku, načrtno ali nevede.

Trenutno torej živim v Franciji, v 50 let starem študentskem domu polnem romunov, libanoncev in Senegalcev (kar nekaj je tudi francozov)  in opazujem. Opazujem in se čudim. Saj sem bil že na velikih koncih sveta, kjer ljudje živijo precej drugače (o tem mogoče kdaj drugič) pa je vseeno nekaj drugega priti in oditi ali pa enostavno živeti in vedeti, da je to bolj ali manj tvoj novi dom. Skratka, opazujem in se čudim. Čudim se, kako ljudje delajo po cele dneve in so zadovoljni. Čudim se, kako ob vsem tem delu, zjutraj odidejo v pekarno in si kupijo svežo štručko in košček najljubšega sira, kako ob enajstih ali poldne na malici v njihovi najljubši restavraciji z užitkom naročijo in spijejo kozarček, včasih tudi steklenico najljubšega vina. Skratka, kar počnejo, počnejo z užitkom. Lahko kaj podobnega rečemo tudi za našo podalpsko ravninico? Kot je napisal meni drag in pameten gospod na vprašanje, kaj je novega: “Tukaj živimo po starem: ljudje se prepirajo, kdo je boljši: levi ali desni; gledajo drug drugemu pod prste, če ima kateri bolj mastne od drugega; merijo v centimetrih, koliko sosedovo drevo meče sence na njegovo z žulji kupljeno parcelo; se ograjujejo z visokimi ograjami, da spominjajo na obrambne zidove, in to le, da bi se počutili varno in sami. V tej podalpski ravnini se razvijajo vse bolj ravni možgani, ki omogočajo le da levi pol zija proti desnemu - oba pa drug drugega prezirata, se sovražita.”

Pa vendar ni tako hudo, na koncu je življenje vseeno lepo, kar je dobro jasno tudi prej omenjenemu gospodu, le postaviti se je treba malo stran in pogledati z razdalje. In če se lahko prejšnjemu odstavku celo nasmejimo, potem smo lahko precej srečni. Ker biti del miselnosti, del sistema, je naša prostovoljna izbira. Vsekakor je lepše, ce je nase okolje polno veselja in optimizma, pa vendar imamo vedno izbiro, del česa želimo biti, ki na koncu ni niti izbira. Če se poslušamo in slišimo, vemo kaj je naša najboljša izbira in to ni niti več izbira, to je naša edina možnost, nas Es muss sein. In najboljsa možnost, samoaktualizacija bo vedno tam, ne glede na to ali jo bomo zagrabili ali ne. To ne velja niti približno samo pri poklicni poti, verjetno se bolj pride do izraza pri odločanju ali neodločanju za družino, pri vseh zadevah, ki jih že od nekdaj hočemo narediti ipd.  Es muss sein bo vedno tam. 

Kakorkoli, zdaj sem tukaj, sam, v tuji državi s čudnim jezikom, ki ga ne razumem dobro. In uživam. Vsak dan. Kako ne bi, hribi so lepi, hrana in vino sta dobra, gospodične urejene. Ter po novem pisem blog. Morda zase, to bo pokazal čas. Če bo zaradi tega kdo navdahnjen za par trenutkov, bom srečen, če ne bojo neumnosti v moji glavi zanimale nikogar, bom srečen ravno tako, saj bom vsaj vedel, da sem v določenem trenutku naredil, kar sem si želel.

Vse dobro vsem