Pozivi, naj vendar odprem novo steklenico vina in spravim
skupaj kakšno vrstico za blog se kar vrstijo, če dodam še slabo vreme tukaj med
Alpami, mi kaj drugega res ne preostane. Rahlo melanholično razpoložen, kot
vsakič po koncu potovanja ali izleta, sedim za računalnikom in razmišljam, kaj
je pravzaprav tisto nekaj tako privlačnega v tem, ki me ves čas vleče v nove
kraje, med nove ljudi, v druge kulture.
Lao Tzu, eden
izmed utemeljiteljev taoizma, je zapisal: “If you are depressed, you are living in the past.
If you are anxious, you are living in the future. If you are at peace you are
living in the present.” In mislim, da je ravno to tisto, kar dobim na
potovanjih, krajših in daljših. Med potovanjem se ni težko prepustiti toku, samo
uživati v občutkih, ki jih imaš, ko hodiš po ulicah, v hrani, ki jo tam jedo, v
opazovanju ljudi, ki tam živijo. Seveda, predvsem tudi v lepih razgledih, ki
jih ponuja pokrajina in vsem lepem, kar je mogoče tam videti in doživeti. To je
v tistem trenutku edino, kar okupira moje misli. In počutim se super, mirno,
brez vsakodnevnih skrbi, enostavno odklopim.
Prav ti občutki so tisto, od česar človek postane
na nek način zasvojen. To je razlog, da se moje življenje v splošnem deli na
obdobja, ko potujem in obdobja, ko se pripravljam na potovanja. No, da ne
pretiravam, tudi v vsakodnevnem ritmu se da te občutke dobiti, le precej bolj
zahtevno je zaradi takih in drugačnih obveznosti. Pa da se vrnem še na tisti
bolj konkreten del sestavka, o mojih občutkih po zadnjem izletu.
Lizbona je drugačna kot druge evropske prestolnice.
Par stoletij nazaj eden izmed centrov sveta, polna blišča in bogastva, je danes
na obrobju Evrope, ponosna na zgodovino in vendar precej odmaknjena in
zapostavljena. Medtem, ko se trume turistov zgrinja v staro mestno jedro okoli
glavnih znamenitosti, malce odmaknjene četrti živijo povsem svoj dnevni ritem,
ki se obvezno začne z jutranjo kavo in lokalno specialiteto 'pastel de nata'.
 |
| Pastel de nata |
Rahla odmaknjenost naredi Lizbono tako pristno,
tudi obiskovalcu prijazno. Mogoče prav zaradi tega, ker ogromno starih stavb,
ki bi jih v marsikaterem mestu z veseljem kazali kot glavne znamenitost, ni
obnovljenih in razpada, ljudje tam še vedno lahko živijo v normalnem ritmu,
spijejo pivo po 1€ in si občasno privoščijo slastno pripravljen bacalhau
(polenovka) po človeku prijaznem ceniku, medtem ko otroci brezskrbno brcajo žogo
na starem trgu pred restavracijo. V primerljivi evropski prestolnici bi
povpraševanje po takem ambientu vsekakor preseglo ponudbo, posledično bi se
ceniki temu precej prilagodili, četrti pa bi izgubile svoj čar.
Kot se verjetno že da sklepati po zgoraj napisanem
so Portugalci ljudje, ki v življenju cenijo lepe trenutke in malenkosti, kar je
vidno vsak večer, ko najdeš domačine v parkih na razglednih točkah zato, da bi
uživali v sončnem zahodu in se potem skoraj rutinsko skupaj s prijatelji
odpravili na pozno večerjo in pijačo v svoje najljubše restavracije in lokale v
Bairro Altu. Kot se tam počne že stoletja in se verjetno še stoletja bo. Lizbona
je vsekakor eno izmed tistih mest s šarmom, mesto, v katero se človek preprosto
zaljubi in mesto, ki ti zleze pod kožo tako močno, da že preden ga zapustiš
začneš razmišljati, kdaj se boš vrnil.
Lep pozdrav izpod francoskih Alp
Uros
