Kar pomeni, da smo ves čas na
cilju. Ali ves čas na poti do cilja. Odvisno, s katere strani pogledaš. Sama
ideja doseganja ciljev, ne zaradi ciljev samih, marveč zaradi izkušenj, ki jih
na poti dobimo, ljudi, ki jih na poti spoznamo in nam do cilja pomagajo, truda,
ki ga moramo v to vložiti, se mi zdi zelo privlačna. Če karikiram z
avtomobilom. Avtomobil, ki si ga kupimo po več mesecih želja in odrekanja cenimo
bistveno bolj, kot tistega, za katerega se nam ni treba potruditi (pa mi je
precej vseeno za vozni park).
Logično je, da ravno od ciljev,
ki si jih zastavimo visoko, dobimo največ, saj se moramo za njih potruditi
najbolj oz. doživeti največ. Na tem mestu ne mislim zgoraj omenjenih odrekanj
pri nakupu avtomobila, pač pa predvsem izkušnje, ki jih prej nismo imeli.
Zanimivo je tudi, da se ljudje največ naučimo ravno iz negativnih izkušenj,
predvsem, če smo sposobni te vzorce opaziti in jih preučiti. Tako nam včasih celo
uspe, da gremo na led samo enkrat. Naslednjič, v podobni situaciji smo (v
najboljšem primeru) sposobni prepoznati svoje občutke, vemo, zakaj do njih
prihaja in tudi vemo, da bodo ali minili ali se zavedamo kam peljejo. Na nek
način jih razelektrimo, zmanjšamo jim intenziteto in s tem vpliv na naš
notranji mir, k kateremu naj bi stremeli. Teoretično. Praktično se lahko
znajdemo tudi v začaranem krogu napak in poskusov, ki lahko traja in traja in
traja.
Vseeno nimamo druge možnosti, kot
da poskušamo dalje in se učimo na napakah. Vse to nas nekako žene naprej.
Doseči želene cilje, narediti čim manj napak in se v križiščih odločiti za
pravo pot, ki pelje naprej in ne na dodaten krog po obvoznici, kjer poznamo vse
filme na poti že na pamet. Dobro je včasih tudi prepoznati križišče in tam
napraviti odločitev, če vidimo samo eno pot, potem smo že na začarani
obvoznici. Opisano pot po začaranih krogih in križiščih se da razumeti tudi kot
igro, verjetno je tako lažje, po navadi nismo preveč razočarani, če pri igranju
kart potegnemo napačno potezo in pri tem vemo, da imamo možnosti, da to
popravimo v naslednji potezi. In vedno dobimo nove in nove možnosti, sicer bi
se ta svet nehal vrteti.
Pot k cilju je torej že cilj, ne
glede koliko ovinkov in krogov po obvoznici je potrebno narediti. In več, ko si
zastavimo, več lahko dobimo, ne glede na to ali na koncu res pridemo do tja
kamor smo si zastavili ali kam povsem drugam. Randy Pausch (umrl 2008) v svojem Time Management (toplo priporočam poslušanje) pravi, da če
imamo prioritete in cilje, jih lahko spreminjamo in prilagajamo potrebam, če
jih nimamo, ne moremo spremeniti nič. In tip ve o čem govori, zdravniki so mu namreč diagnosticirali rakavo tkivo in mu napovedali 3-6 mesecev dobrega zdravja. Kako srečni smo lahko, da imamo zdravje in vse možnosti na dosegu roke. Občutek minljivosti je zelo povezan z občutkom hvaležnosti za vse kar imamo in kar bomo še lahko imeli. Velikokrat se tega povsem premalo zavedamo.
Vse zgoraj omenjene teze se morda
še veliko bolj kot k materialnim, kariernim, lokacijskim ciljem ipd. nanašajo
na cilje, kaj hočemo postati, kakšni hočemo biti. Ne poznam nikogar, ki si ne
bi želel postati dober, pošten in srečen, na nek način izpopolnjen. Kakor se
sliši skrajno preprosto, vemo, da niti približno ni tako. Veliko težje je
zaviti v križišču stran z obvoznice, na pot, ki jo ne poznamo, ki nam prinaša
strah, negotovost, nove napake pa tudi upanje. Upanje, da je to pot, ki nas bo
naredila boljše, močnejše, na koncu morda celo srečne, bodisi že na tej poti
ali pa nekaj križišč kasneje. In to je vse kar potrebujemo. Upanje, srečo in
veselje, da lahko hodimo po novih poteh, odkrivamo nove dele sebe in postajamo
boljši. Prav to vam vsem želim v novem letu. Poguma pri odločitvah, za katere
čutite nekje v sebi, da so prave, neomejene količine upanja, volje do iskanja
novih križišč in seveda obilico ljubezni do sveta in soljudi. Konec koncev ni
lepšega kot nekoga iskreno ljubiti in biti iskreno ljubljen.
Vse dobro, dragi moji
Tokrat vas prisrčno pozdravljam iz
praznične Ljubljane
Uroš
