Tudi v Lizboni je lepo in potovanje kot način življenja

Pozivi, naj vendar odprem novo steklenico vina in spravim skupaj kakšno vrstico za blog se kar vrstijo, če dodam še slabo vreme tukaj med Alpami, mi kaj drugega res ne preostane. Rahlo melanholično razpoložen, kot vsakič po koncu potovanja ali izleta, sedim za računalnikom in razmišljam, kaj je pravzaprav tisto nekaj tako privlačnega v tem, ki me ves čas vleče v nove kraje, med nove ljudi, v druge kulture.

Lao Tzu, eden izmed utemeljiteljev taoizma, je zapisal: “If you are depressed, you are living in the past. If you are anxious, you are living in the future. If you are at peace you are living in the present.” In mislim, da je ravno to tisto, kar dobim na potovanjih, krajših in daljših. Med potovanjem se ni težko prepustiti toku, samo uživati v občutkih, ki jih imaš, ko hodiš po ulicah, v hrani, ki jo tam jedo, v opazovanju ljudi, ki tam živijo. Seveda, predvsem tudi v lepih razgledih, ki jih ponuja pokrajina in vsem lepem, kar je mogoče tam videti in doživeti. To je v tistem trenutku edino, kar okupira moje misli. In počutim se super, mirno, brez vsakodnevnih skrbi, enostavno odklopim. 

Prav ti občutki so tisto, od česar človek postane na nek način zasvojen. To je razlog, da se moje življenje v splošnem deli na obdobja, ko potujem in obdobja, ko se pripravljam na potovanja. No, da ne pretiravam, tudi v vsakodnevnem ritmu se da te občutke dobiti, le precej bolj zahtevno je zaradi takih in drugačnih obveznosti. Pa da se vrnem še na tisti bolj konkreten del sestavka, o mojih občutkih po zadnjem izletu.

Lizbona je drugačna kot druge evropske prestolnice. Par stoletij nazaj eden izmed centrov sveta, polna blišča in bogastva, je danes na obrobju Evrope, ponosna na zgodovino in vendar precej odmaknjena in zapostavljena. Medtem, ko se trume turistov zgrinja v staro mestno jedro okoli glavnih znamenitosti, malce odmaknjene četrti živijo povsem svoj dnevni ritem, ki se obvezno začne z jutranjo kavo in lokalno specialiteto 'pastel de nata'. 

 

Pastel de nata

Rahla odmaknjenost naredi Lizbono tako pristno, tudi obiskovalcu prijazno. Mogoče prav zaradi tega, ker ogromno starih stavb, ki bi jih v marsikaterem mestu z veseljem kazali kot glavne znamenitost, ni obnovljenih in razpada, ljudje tam še vedno lahko živijo v normalnem ritmu, spijejo pivo po 1€ in si občasno privoščijo slastno pripravljen bacalhau (polenovka) po človeku prijaznem ceniku, medtem ko otroci brezskrbno brcajo žogo na starem trgu pred restavracijo. V primerljivi evropski prestolnici bi povpraševanje po takem ambientu vsekakor preseglo ponudbo, posledično bi se ceniki temu precej prilagodili, četrti pa bi izgubile svoj čar. 

Kot se verjetno že da sklepati po zgoraj napisanem so Portugalci ljudje, ki v življenju cenijo lepe trenutke in malenkosti, kar je vidno vsak večer, ko najdeš domačine v parkih na razglednih točkah zato, da bi uživali v sončnem zahodu in se potem skoraj rutinsko skupaj s prijatelji odpravili na pozno večerjo in pijačo v svoje najljubše restavracije in lokale v Bairro Altu. Kot se tam počne že stoletja in se verjetno še stoletja bo. Lizbona je vsekakor eno izmed tistih mest s šarmom, mesto, v katero se človek preprosto zaljubi in mesto, ki ti zleze pod kožo tako močno, da že preden ga zapustiš začneš razmišljati, kdaj se boš vrnil. 

Lep pozdrav izpod francoskih Alp

Uros

4 meseci v Franciji in tisto nekaj balkanskega…

Sedim v svoji mali sobici oblečen v belo spodnjo majico in zgornji del moje najnovejše svetleče-modre Bench trenirke, ki sem jo dobil za božično darilce (hvala Božiček), v ozadju se vrtijo počasni šansoni gospoda Bajage, na mizi me poleg računalnika gleda na pol prazna steklenica mojega najljubšega roseja Cotes-de-Provence. Ugotavljam, da so danes potekli točno štirje meseci, odkar sem zapustil mojo preljubo Slovenijo in začel delati/študirati v Grenoblu. Morda je trenutek primeren, da napišem kakšno besedo o tem, kaj sedaj razumem bolje, kako tukaj stvari tečejo, morda celo o tem, kako gledam na sebe, na Slovenijo in na Slovence v tem trenutku. 

Torej, kaj in kakšna je Francija? O tem, da je lepa in da ljudje znajo uživati v trenutku in malenkostih sem že pisal in od tega niti malo ne odstopam. Že cel januar (natančneje od 6. januarja dalje) jem skoraj dnevno La galette des rois, tradicionalno pecivo ob prazniku Epifanie, in upam, da bom končno dobil figurico skrito v enem kosu okrogle pite, kar bo pomenilo, da bom po izročilu celo naslednje leto kralj, tisti dan pa bi hodil okoli s papirnato krono na glavi, ki spada k pecivu. (tradicija je izjemno zanimiva tudi za otrokeJ ). V kolikor pride galette na mizo v večernem času, se obvezno postreže s kozarcem lokalnega Cidra.

La galette des rois

Morda lahko dodam morda kakšno vrstico na temo 'narediti se francoza' in kot pravijo angleži 'It's all french to me!'. Ljudje tukaj so prijazni, ne glede na to ali govoriš francosko ali ne. Pregovorno namerno nerazumevanje tujcev se mi ne zdi povsem na mestu, saj oni dejansko ne razumejo. Ne le, da izjemno slabo (seveda so izjeme) govorijo tuje jezike, tudi če tujec govori francosko, težko in redko ugotovijo, kaj hoče ta nekdo povedati. Enostavno to izhaja iz tega, da se da isto besedo naglasiti na vsaj tri različne načine in da se jo (z istim naglasom) lahko na tri različne načine tudi prebere, odvisno pač od tega, katera beseda pride za njo in pred njo. Francoska izgovarjava besed kar naenkrat postane hudo hudo komplicirana in francoščina kot jezik izjemno zahtevna, ne glede na to, da so napisane besede in slovnična pravila zelo podobna okoliškim jezikom (zgolj v opombo, francoščina je šesti jezik, s katerim se ukvarjam). Drugi faktor za njihovo nerazumevanje pa je prav gotovo zgodovinski. Nikoli se jim pač ni bilo treba zelo truditi z drugimi jeziki, do prve svetovne vojne (delno tudi kasneje) je bila francoščina prvi jezik tako diplomacije kot tudi književnosti, na kar so Francozi seveda zelo ponosni. Kakorkoli, vseeno je potrebno povedati, da je francoščina dejansko izjemno lep jezik, ki se ga je vsekakor v veliko veselje učiti. 

Vedno bolj se mi zdi zanimiv tudi pogled na Slovence in predvsem na stereotipe o nas. Zanimiv se mi zdi stereotip o pregovorno pridnih, delavnih in tihih Slovencih. Mislim, da je ključno predvsem vprašanje, kaj pod tem razumemo. Če bi imel v mislih čas, ki ga preživimo na delavnem mestu, se vsekakor ne moremo niti približno primerjati s kakšno zahodno-evropsko državo (upam, da me ne bo kdo, ki v Sloveniji cele dneve preživi v službi, stresel iz hlač). V Franciji se dela vsaj do šeste ure zvečer, velikokrat celo še dlje (govorim v povprečju), podobne izkušnje sem dobil v Nemčiji, severno od tu se verjetno dela še precej več. Vemo, kakšen je delavnik v Sloveniji. Nekaj doda tudi miselnost, ki se je v prejšnjem sistemu dodobra zakoreninila in pravi 'do dveh/treh sem v službi, potem grem pa lahko domov kaj narediti' in delo enači s tistim, kar se naredi doma, okoli hiše. Mislim, da se ne zmotim, če rečem, da smo glede tega dejansko kar pridni. 

Naša pregovorna pridnost in marljivost izhaja po mojem mnenju tudi iz tega, da smo se vedno primerjali z drugimi republikami v bivši državi, ki v splošnem pri Slovencih in primerjavah nimajo prav pozitivnega prizvoka. Morda ne povsem pošteno. Moje mnenje je, da smo drugim 'balkancem' bistveno bolj podobni, kot si želimo priznati. Mislim tudi, da smo na to lahko celo zelo ponosni. Morda je to zgolj moje mnenje, ampak kombinacija tistega melanholično slovanskega v nas in tistega živega brezkompromisnega balkanskega s kančkom germanske natančnosti, to je tisto, kar smo. In priznam, da sem ta del sebe začel opazovati in ceniti šele sedaj, ko sem daleč stran od vsega tega. In ponosen sem na to. Kot pravi moj dragi prijatelj: »V vsakem je mal bosanca«. Mislim celo, da je to tisto, kar drugi na nas vidijo. Jasno, če govorimo o znanosti ali poslu je važno, kaj se na koncu pokaže in kako dober si, po drugi strani pa tudi še nisem naletel na nikogar, ki ne bi bil navdušen nad balkansko gostoljubnostjo in odprtostjo (in Slovence štejem med balkance). Vse te zgoraj naštete stvari so v življenju še kako pomembne. To so navsezadnje ključni faktorji medčloveških odnosov in ti odnosi so osnova za življenje v okolju, ne glede na to, kje smo in kaj počnemo. 

Kaj sem torej dobil v štirih mesecih in kaj razumem bolje? Vsekakor bolje razumem, kdo sem in od kje prihajam. Z vsemi plusi in minusi, ki jih to prinese s seboj. V polni meri to tudi sprejemam. Druga in ključna stvar teh parih mesecev pa je vsekakor sama izkušnja življenja stran od vsega udobnega. Baje se pravo življenje začne, ko prestopiš mejo udobnega. Tu mislim predvsem živeti brez prijateljev, družine, poznanega sistema in jezika, skratka živeti sam, pri tem pa se naučiti premagovati najrazličnejša čustva, se pri vsem tem opazovati, na koncu vleči lekcijo za lekcijo in pri vsem skupaj še uživati. Mislim, da mi kot 'gastarbajterju' v šumeči trenirki ne gre slabo. 

Če je en sam občutek, ki bi ga moral izpostaviti, je to vsekakor občutek biti neskončno živ. Vsekakor občutek, od katerega postaneš odvisen in te žene, da iz sebe potegneš tisto najbolje, ki je redko tisto najbolj udobno. Ker veš, da je to edino, kar ti ostane, veš, da pri nekaterih odločitvah pač nimaš izbire. Če že pišem o sebi, je prav, da povem tudi, da sem izredno vesel, da vas blog zanima. Vesel sem vsakega vašega odziva, tudi jaz z veseljem poslušam, kaj se dogaja z vami, dragi moji. Se slišimo, morda celo vidimo kmalu, do takrat pa vse dobro in lep pozdrav iz Grenobla.

Uroš

Grenoble ponoči

Pot je cilj

Kar pomeni, da smo ves čas na cilju. Ali ves čas na poti do cilja. Odvisno, s katere strani pogledaš. Sama ideja doseganja ciljev, ne zaradi ciljev samih, marveč zaradi izkušenj, ki jih na poti dobimo, ljudi, ki jih na poti spoznamo in nam do cilja pomagajo, truda, ki ga moramo v to vložiti, se mi zdi zelo privlačna. Če karikiram z avtomobilom. Avtomobil, ki si ga kupimo po več mesecih želja in odrekanja cenimo bistveno bolj, kot tistega, za katerega se nam ni treba potruditi (pa mi je precej vseeno za vozni park). 

Logično je, da ravno od ciljev, ki si jih zastavimo visoko, dobimo največ, saj se moramo za njih potruditi najbolj oz. doživeti največ. Na tem mestu ne mislim zgoraj omenjenih odrekanj pri nakupu avtomobila, pač pa predvsem izkušnje, ki jih prej nismo imeli. Zanimivo je tudi, da se ljudje največ naučimo ravno iz negativnih izkušenj, predvsem, če smo sposobni te vzorce opaziti in jih preučiti. Tako nam včasih celo uspe, da gremo na led samo enkrat. Naslednjič, v podobni situaciji smo (v najboljšem primeru) sposobni prepoznati svoje občutke, vemo, zakaj do njih prihaja in tudi vemo, da bodo ali minili ali se zavedamo kam peljejo. Na nek način jih razelektrimo, zmanjšamo jim intenziteto in s tem vpliv na naš notranji mir, k kateremu naj bi stremeli. Teoretično. Praktično se lahko znajdemo tudi v začaranem krogu napak in poskusov, ki lahko traja in traja in traja.

Vseeno nimamo druge možnosti, kot da poskušamo dalje in se učimo na napakah. Vse to nas nekako žene naprej. Doseči želene cilje, narediti čim manj napak in se v križiščih odločiti za pravo pot, ki pelje naprej in ne na dodaten krog po obvoznici, kjer poznamo vse filme na poti že na pamet. Dobro je včasih tudi prepoznati križišče in tam napraviti odločitev, če vidimo samo eno pot, potem smo že na začarani obvoznici. Opisano pot po začaranih krogih in križiščih se da razumeti tudi kot igro, verjetno je tako lažje, po navadi nismo preveč razočarani, če pri igranju kart potegnemo napačno potezo in pri tem vemo, da imamo možnosti, da to popravimo v naslednji potezi. In vedno dobimo nove in nove možnosti, sicer bi se ta svet nehal vrteti. 

Pot k cilju je torej že cilj, ne glede koliko ovinkov in krogov po obvoznici je potrebno narediti. In več, ko si zastavimo, več lahko dobimo, ne glede na to ali na koncu res pridemo do tja kamor smo si zastavili ali kam povsem drugam. Randy Pausch (umrl 2008) v svojem Time Management (toplo priporočam poslušanje) pravi, da če imamo prioritete in cilje, jih lahko spreminjamo in prilagajamo potrebam, če jih nimamo, ne moremo spremeniti nič. In tip ve o čem govori, zdravniki so mu namreč diagnosticirali rakavo tkivo in mu napovedali 3-6 mesecev dobrega zdravja. Kako srečni smo lahko, da imamo zdravje in vse možnosti na dosegu roke. Občutek minljivosti je zelo povezan z občutkom hvaležnosti za vse kar imamo in kar bomo še lahko imeli. Velikokrat se tega povsem premalo zavedamo.

Randy Pausch: Time Management

Vse zgoraj omenjene teze se morda še veliko bolj kot k materialnim, kariernim, lokacijskim ciljem ipd. nanašajo na cilje, kaj hočemo postati, kakšni hočemo biti. Ne poznam nikogar, ki si ne bi želel postati dober, pošten in srečen, na nek način izpopolnjen. Kakor se sliši skrajno preprosto, vemo, da niti približno ni tako. Veliko težje je zaviti v križišču stran z obvoznice, na pot, ki jo ne poznamo, ki nam prinaša strah, negotovost, nove napake pa tudi upanje. Upanje, da je to pot, ki nas bo naredila boljše, močnejše, na koncu morda celo srečne, bodisi že na tej poti ali pa nekaj križišč kasneje. In to je vse kar potrebujemo. Upanje, srečo in veselje, da lahko hodimo po novih poteh, odkrivamo nove dele sebe in postajamo boljši. Prav to vam vsem želim v novem letu. Poguma pri odločitvah, za katere čutite nekje v sebi, da so prave, neomejene količine upanja, volje do iskanja novih križišč in seveda obilico ljubezni do sveta in soljudi. Konec koncev ni lepšega kot nekoga iskreno ljubiti in biti iskreno ljubljen. 

Vse dobro, dragi moji

Tokrat vas prisrčno pozdravljam iz praznične Ljubljane

Uroš

O romantiki in optimizmu

Zadnja stvar, o kateri sem imel namen pisati na blogu je politika. Pa vendar v luči vseslovenskih protestov ne morem mimo tega. Predvsem zato, ker me ob vsem tem dogajanju navdaja strašen optimizem (običajno se mi o politiki ne zdi vredno izgubljati besed). 

Kaj je torej tako optimističnega v vsem skupaj? Vsekakor je zelo optimistično to, da so se ljudje prebudili. Narod, ki je bil vso svojo zgodovino s kratkimi izjemami pod nadvlado velikih, močnejših, in je svojo pravo voljo in enotnost pokazal je malokrat, je enoten. Dovolj je. In ta narod ne pusti, da bi mu to voljo, ta zagon, to enotnost ukradli. Večkrat se je zgodilo, da so bile ideje zlorabljene. Tako na velikih študentskih protestih, kjer je skupina posameznikov s podpihovanjem mladoletnih, aloholiziranih in nasiljem vzela protestom vso verodostojnost. Tokrat ne. Ko je skupina nasilnežev med protesti v Kranju začela z razgrajanjem, so jih ostali ustavili. Vse za idejo, da se njihov glas sliši. Da so na protestih zato, da povedo. Da povedo, da imajo dovolj pajdaškega kapitalizma, kjer bogatijo elite s svojimi prijatelji, upokojenki, ki težko privarčuje za hrano in zdravnika pa se v isti sapi vzame še dodatnih 30€ zaradi varčevanja v recesiji.

 

In navdaja me optimizem, ker tokrat ljudje ne pustijo politikom igranja svojih igric, deljenja ljudi na leve in desne, politiki na protestih so izžvižgani. Lepo je videti, ko nekdo odstopi s svojega položaja (npr. predsednika stranke), ker je sit tega, da jih mora poslušati, ker je izključil iz stranke nekoga z dokazano zlorabo položaja. Lepo je slišati policiste, ki pravijo, da razumejo in podpirajo ljudi, po drugi strani pa se zavedajo, da je njihova služba skrbeti za varnost, četudi morajo ščitite skorumpirane in pokvarjene. In ko poslušam ljudi ter opažam, da imajo tisti s skrajnimi levičarskimi prepričanji dovolj levičarskih politikov in tisti skrajno desni dovolj desnih, se mi zdi, da je čas za spremembe res blizu. Morda se politika celo vrne k svoji osnovni ideji in namenu. Ugotoviti, kaj je dobro za Slovenijo, se dogovorijti in to izpeljejati. Ni tako presneto težko. Samo zanka okoli grla se mora očitno precej zategniti, da se to ugotovi.

Sanja se mi ne, kako se bo vse skupaj razvilo, pa vendar sem po dolgem obdobju malodušja in cinizma spet optimističen. Ljudje ne rabimo veliko. Svoboda, enakost, bratstvo je bilo geslo že francoske revolucije, ki je spremenila Evropo. Če dodamo še pogoje, kjer lahko za pošteno delo tudi pošteno živiš in ti je omogočeno, da v življenju narediš iz sebe, kar si želiš, je to vse. Nič več. In morda se bo končno od politika spet pričakovalo, da dela v dobro ljudi, da dela pošteno, kot ga pošteno plačujemo in pa seveda, da je načelen in pošten. Mislim, da ne pričakujemo preveč. Morda se vrne celo politična romantika izpred dobrih 20 let, ko so vsi imeli isti cilj in je ta cilj bil dobro Slovenije in Slovencev. Morda bomo celo lahko šli na volitve s čisto vestjo in se odločili na podlagi programa strank namesto izbirati manjše zlo. Morda. 

Vsekakor upam, da ljudje ne bodo pustili, da se jim vzame ideje, zaradi katerih so na ulici, da bodo protesti brez nasilja, da bo nekoč vzdušje spet romantično in optimistično. Morda celo naš del Balkana postane dežela, kjer se bo ljudem godilo dobro in bomo lahko ponosni na našo malo podalpsko državico. 

Vse dobro

Kaj Indija je in kaj ni?

Glede na to, da klasičnih potopisov o Indiji na spletu kar mrgoli, še enega verjetno nima smisla pisati. Bolj zanimivo se mi zdi napisati komentar o pričakovanjih, ki ga ljudje imajo, ko govorijo o Indiji ali pa se tja odpravljajo.

Indijo sem obiskal letos poleti, tam sem preživel dobrih sedem tednov.  Moja pot se je začela v New Delhiju, se prek Amritsarja in Dharmsale nadaljevala v Kasmirju okoli Shrinagarja, od tam sem se napotil v Ladakh, kjer sem preživel dobra dva tedna, nato pa se prek Manalija vrnil v Delhi, od kjer sem za 11 dni letel na Andamanske otoke. Zadnji del poti sem začel v Kalkuti, od koder sem šel na sever proti Darjeelingu, se par dni zadržal v Sikkimu ter se nato z letalom vrnil do Delhija, opravil enodnevni trip do Agre ter se po sedmih tednih vrnil v ljubo mojo podalpsko. Kaj torej Indija je in kaj ni?

Indija je lepa. Res je, Indija je prelepa, vendar ne vsa. Lepa je narava, Kashmir in predvsem Ladakh sta prelepa, Andamanski otoki se brez težav primerjajo s karibskimi otoki (o karibih kdaj drugič), le da so precej manj obljudeni, pogled na Himalajo iz Darjeelinga in Sikkima je preprosto izjemen. Lepa je arhitektura. Tudi to drži, Taj Mahal je nekaj najlepšega kar je človek zgradil, zlati tempelj v Amritsarju naredi super vtis, tudi mošeje in palače v Delhiju in Kalkuti so lepe, pa vendar, za milijardno državo se skoraj spodobi, da ima tudi nekaj arhitekture. Potrebno je vedeti, da je pomemben faktor, ki naredi vse te spomenike se lepše tudi okolica v kateri so postavljeni, ki je njihovo popolno nasprotje.

Taj Mahal

Mislim, da ne zgrešim veliko, če rečem, da sodijo indijska mesta med najbolj umazana na svetu. Ni ravno praksa, da bi se smeti metalo v temu namenjene posode imenovane koši za smeti, ker košev preprosto ni. Tudi ni prav nič nenavadnega uriniranje na ulici, na določenih ulicah je možno opaziti celo pisoarje, pritrjene na zid. Cev s spodnjega dela pisoarja se jasno konca 15 cm nad tlemi, tako da si lahko vsak sam predstavlja kam izločki odtekajo. Skratka, na vprašanje ali je Indija lepa ali ne lahko odgovorim, da je precej odvisno kam gledaš.

Potovanje v 3. razredu

Indija je poduhovljena. Indija velja za eno najbolj poduhovljenih držav na svetu, če ne za kar najbolj. Verjetno je smiselno doreči, kaj si pod poduhovljenost sploh predstavljamo. Če govorimo o verah in vernikih je pluralnost vsekakor izjemna. Poleg hindujcev, so v Indiji močno prisotni tudi budisti, sikhi in muslimani pa tudi močne manjšine judov in kristjanov. O sami poduhovljenosti naroda to še ne pove kaj dosti. Vsekakor ima Indija bogato duhovno zgodovino z nekaterimi izjemnimi duhovnimi voditelji, ki so s svojim delom in zgledom naredili ogromno dobrega, verjetno je najbolj smiselno omeniti ravno Mahmato Gandhija, ki je s svojim nenasilnim uporom proti nadvladi Velike Britanije in s svojim skromnim življenjem upravičeno pridobil naziv oče naroda.

Po drugi strani današnja Indija ni nič kaj Gandijevska. Korupcija je prisotna na vsakem koraku, hitra gospodarska rast je prinesla s seboj tudi izjemno gonjo za materialnimi dobrinami. Prijatelj, ki sem ga spoznal v Darjeelingu (po študiju v Angliji se je vrnil v rodni Darjeeling in odprl restavracijo in prenočišča) mi je stanje v Indiji poskusil razložiti na sledeč način. »Gandhi je za Indijce prišel prekmalu. Enostavno še nismo bili pripravljeni sami skrbeti zase. Ljudje blizu oblasti so zavohali moč in denar in tega sistema se sedaj drži cela država.« In dejansko dobiš včasih občutek, da se obnašajo kot otroci, ki so dobili v roke nove hi-tech igrače in ne vedo povsem kako se uporabljajo in čemu so namenjene. Skratka, ne ravno sinonim za poduhovljeno življenje. Verjetno se da uganiti, da so poroke izključno stvar dogovora med družinami, poroke iz ljubezni so le zgodbe za bollywoodske uspešnice. Moram poudariti, da vse zgoraj opisano velja predvsem za večinski hindujsko-muslimanski del Indije.

Obstaja tudi drugi, budistični del. Budisti živijo predvsem v Ladakhu, ki je geografsko in kulturno del tibetanske planote. Ljudje živijo v skromnih hiškah v vaških skupnostih, z omejeno količino elektrike, vodo iz potokov in s precej drugačnimi vrednotami. Hrano si pridelujejo sami, večinoma se prehranjujejo vegeterijansko. Med trekingom po oddaljenih vasicah sem eno noč prespal v hiši starejšega razgledanega gospoda, ki je v življenju precej potoval po svetu. Razložil mi je o budističnem načinu življenja (načinu življenja, ne veri) in takoj mi je bilo jasno, da ljudje tam to dejansko živijo. Omenil mi je tudi, da je po njegovem mnenju Ladakh najbogatejša država na svetu. Vsak, ki si zaželi, si lahko s pomočjo sosedov hitro postavi veliko hišo, zaloge hrane v shrambi ima on, kot srednje premožen vaščan za nekje 5 let! (številke v vasi so med 3 in 8 let). Če zeli odpreti trgovino, prenočišča ali karkoli drugega, to lahko naredi v enem dnevu (birokracije tam ne poznajo). Skratka, verjetno ne zgrešim veliko, če Ladakh označim za neke vrste raj na zemlji. Tukaj bi tudi zaključil del o poduhovljenosti, zaključek je podoben, kot pri delu o lepoti Indije. Indija je in ni poduhovljena, odvisno kam gledaš.

Mladi menihi v samostanu Tikse

Molilna kolesa v Dharamsali - residenci Dalajlame

Ali ljudje v Indiji umirajo na ulici ter krave in otroci jedo iz iste sklede? Moram priznati, da navkljub pripovedovanju veliko tega nisem videl. Kar se tiče umiranja na ulici, se to da videti. Predvsem, če namenoma ali nenamenoma zatavaš v revne predele velemest. Vendar moram istočasno povedati tudi, da je tega bistveno manj, kot je bilo, po pripovedovanju drugih, deset ali dvajset let nazaj. Očitno je gospodarska rast le prinesla nekaj tudi tistim najbolj revnim. Na temu mestu lahko omenim tudi še vedno izjemno močno zakoreninjeno kastno delitev, ki poskrbi, da se ti reveži zavlečejo pod most in čakajo na smrt in s tem novo boljše življenje, za katerega upajo, da so si ga zaslužili s sedanjim. Lahko si le predstavljamo, kakšna stopnja kriminala bi bila, če bi ti ljudje imeli t.i. zahodno mentaliteto.

Namesto zaključne misli lahko rečem, da je z Indijo podobno kot z dobrim filmom. Dober film pusti sporočilo in naredi vtis, tudi če je naporen za gledat in če občutki niso samo pozitivni za razliko od romantične komedija v nedeljo zvečer, ki je lepa in sproščujoča, vendar že v ponedeljek pozabimo o čem je šlo. In Indija je dober film ter vsekakor vredna obiska, pri tem treba poudariti, da je spet odvisno od tega, kaj kdo od dopusta ali potovanja želi. Je naporna, je lepa in je izjemna v svojih ekstremih.

Lep dan vsem

Palaca v Lehu

Leh, Ladakh

Mladi sikhi, Golden temple, Amritsar

Odprava na Stok Kangri - 6150m

Stok Kangri - 6150m

Pangong lake 4400m - pogled z bliznjega hriba

Andamanski otoki - part1

Andamanski otoki - part2